Tiha nevihta

Tiha nevihta se začne z zvokom poletnega tuša, flavto, drhtečimi kongami in vibracijami ter Smokeyjem, ki zadihano boža z besedami: 'Mehko in toplo, tiha nevihta.' Medtem ko naslovna melodija napreduje, čutnost njenih besedil in ohlapen, improvizacijski občutek rezervne kopije nakazujeta, da bo album Robinsonov Kaj se dogaja oz Innervisions , izjava, ki nasprotuje formuli, osebnega in družbenega pomena. Toda Robinsona ne ganejo niti mačistična občutljivost Marvina Gayeja niti polmistične miselne podobe Stevieja Wonderja in ima več pop strokovnega znanja kot oboje. Z 18 leti petja, pisanja in produciranja za seboj seveda opusti tako samoslavje kot prerokovanje v korist ljubezni in sreče. In njegov instinkt za popoln hook, dobro umeščeno drhtenje in prijeten obrat fraze pomeni, da tudi njegove sedemminutne pesmi (»Storm«, »Happy«) ohranjajo tematsko kompaktnost in sijočo patino Motown singlov.

Ni bilo sedemminutnih pesmi Čisti Smokey , album briljantnih singlov, ki niso prinesli uspešnic. Ironično Nevihta in prvi singel, izvleček iz tega, 'Baby That's Backatcha,' je takoj vzletel. Album ponuja neustavljivo optimistična besedila, mehke in jazzovsko obarvane inštrumentalne pasaže, šopke sladkobe in zadržanih funk pridihov. Intrigantnih produkcijskih prijemov je na pretek. V pesmi »Love Letters« se obotavljajoč se basovski vzorec večkrat spodkoplje z unisonom atempo flavte/sintetizatorja. »Poročna pesem« je obremenjena z najslajšimi besedami, ki jih je Robinson napisal (»Oh, kako lep dan za zaobljubo/Molite, da bodo stvari, ki jih govorimo, trajale od zdaj naprej«), a ponavljajoči se kitarski rif, izveden z veliko občutljivostjo avtorja Marva Tarplina, ga odkupi.



Pravzaprav Robinsonove tako opevane sposobnosti poetičnega pisca besedil tukaj niso zelo pomembne, ne glede na seksi neposrednost skladb »Storm« in »Backatcha«. Njegova produkcija in petje nosita album. Celo »Happy«, opus Robinsona/Michela Legranda iz Lady Sings the Blues ki pošteno veje sentimentalnosti, uspe kot verjeten pop zaradi duševnega, jokajočega vokala in skrbnega, raznolikega aranžmaja. Morda ne predstavlja preveč obetavne smeri, toda dolgočasna intimnost »Quiet Storm«, zapleteni instrumentalni aranžmaji na »Backatcha« in »Love Letters« ter pomen, ki ga daje Tarplinovi vrhunski kitari skozi celoten album, so dokaz, da je eden od črnih glasbene najsvetlejše luči je še vedno dinamična ustvarjalna sila. Od njega se lahko veselimo še veliko užitkov; če bi ga uspeh pokvaril, bi ga že zdavnaj.