Oborožene sile

Razmislite o 'Oliverjevi vojski', glavna jed na Elvis Costello ’s Oborožene sile , album, ki je morilec v več pomenih besede. Melodija zveni živahno in poskočno, z žvenketim klaviaturskim rifom v skladu s pesmijo »Here Comes Santa Claus« in je dovolj, da se želite zazibati po sobi. Toda usedi se, Fred, in si naloži besedilo, na katerega plešeš:

Tam je bil Checkpoint Charlie
Ni se nasmehnil
Ampak to ni zabava za smeh
Ko ste bili na milji umorov
Vzame samo en sprožilec srbenja
Ena vdova več, en beli črnec manj
Oliverjeva vojska je tu, da ostane
Oliverjeva vojska je na poti



In danes bi bil raje kjerkoli drugje kot tukaj.

Pravzaprav je to jezna pesem o imperializmu in vojski, ki naj bi bila napisana tik po tem, ko je Costello obiskal Severno Irsko. V duhu in na svoji zelo podobni površini je 'Oliver's Army' uspešnica. Lahko ga slišite tako ali drugače ali oboje. Zdi se, da Elvis Costello ne skrbi, kaj počnete, in to ni majhen del njegovega šarma.

Costello piše pesmi, ki so včasih izmuzljive, polne svetlih fraz, ki jih ne morete vedno ujeti. (Kot nekdo, ki še vedno misli, da Rolling Stones pojejo »Heartbreaker ... with your bowling ball«, sem povsem naklonjen napol slišnim besedilom, ki v poslušalcu spodbujajo dragoceno samostojnost.) Poje o nasilju z živahno romantiko in o ljubezni z umorom v srcu. Piše kratke, ostre skladbe, ki se ne pretvarjajo, da so umetne, čeprav so, in ne zahtevajo, da bi jih jemali resno, čeprav so bolj osupljive in vsebinske kot karkoli, kar je rock ustvaril že dolgo časa. Na vsakem koraku se podvaja nazaj, vi pa ste prisiljeni vzeti ali pustiti.

Obstaja samo en način poslušanja glasbe Elvisa Costella: njegov način. Pesmi so tako kratke, da švigajo kar mimo in pustijo vtis radostnih in zlobnih energij, ki se med seboj bojujejo. Tu in tam od nikoder skočijo besede, kot sta 'quisling' ali 'concertina', ki še povečajo zmedo. Slike so močno in hitro vrezane, nato pa jih nadomestijo nove, še močnejše. Na plošči je preobremenjenost z bistroumnostjo - bolj pametno obrnjene fraze, kot jih običajno prenese dvanajst pesmi. Toda hiter tempo ublaži kakršen koli namig samohvale.

Costellove pesmi so zgoščene, kot so bile včasih Boba Dylana, ki jih vodi pevčeva vera, da če te ne doseže ta vrstica, te bo naslednja, in stisnjene tako močno, da jih je mogoče neskončno ponovno odkrivati. Tudi on ima nekaj takega kot mlajši Dylan, ki je prenagljen, saj je dovolj vzkipljiv, da karkoli preveč poenostavi zavoljo dobre linije, in je dovolj dober pisatelj, da se mu izogne. Njegove besedne igre so tako nezaslišane, da se jim ni mogoče upreti. V 'Senior Service' (ime angleške cigarete): 'To je sapa, ki ste jo vzeli prepozno. To je smrt, ki je hujša od usode.' V 'Oliverjevi vojski': 'Ali ste že našli poklic?' Pri 'Kemiji': 'Ali ste pripravljeni na končno rešitev?' Prva vrstica v zapisu: 'Oh, preprosto ne vem, kje naj začnem.'

Pod vso to igralsko spretnostjo se skriva nekaj podobnega veliki strasti, pa naj bo to še tako nepričakovano od kolega, ki ima rad fotografije, zaradi katerih je videti kot bogomoljka. EP, ki spremlja nekaj izvodov Oborožene sile (Columbia želi, da album kupite v naglici, zato ga ne bodo več vključevali V živo na Hollywood High po prvih nekaj sto tisoč ploščah) vsebuje live verzijo »Alison«, ki je tako prepojena z mučeno ljubeznijo, da koncertno občinstvo vzklika. In zadnja različica LP-ja, '(What's So Funny ’bout) Peace, Love and Understanding,' je podana z iskrenostjo, ki meji na obup. Modrec, ki lahko Hitlerja pripravi v pesem o tekmovalnem prijateljstvu ('Two little Hitlers will fight it out until/One little Hitler does the other one's will') je tudi žrtev pristnih romantičnih agonij, ki so tako izjemno jezne, da gredo z roko v roki z nevarnost.

Poslušajte pesem »Watching the Detectives«, ki je bila ponovno posneta v skoraj igrivi različici na EP-ju, s temi osupljivimi vrsticami: »Skoraj je bil potreben čudež, da si ostal/Potreboval sem samo moje male prste, da te je odpihnilo.« Ali 'Party Girl' (kot v 'You'll never be the guilty party, girl') s svojimi izmenjujočimi se valovi strastnih izjav in jeznega zanikanja. Nobena ljubezenska pesem Elvisa Costella ni brez sekire za mletje ali sekire za zakopavanje, a vsaj čustva, ne glede na to, kako zadavljena, pridejo skozi. Costello nikoli ne zveni ravno pripravljen, da bi se prepustil občutkom, a se kljub temu močno trudi, da bi bil bolj kot le obrobno dostopen: gangster s srcem. Brez tega malo človečenja bi bil poseben izdelek. Z njim je lahko zvezda.

Prav nič ne boli, da Costellove pesmi niso nikoli manj kot hitre, tudi če njihovi deli bobnov spominjajo na mitraljeze, ali da ga je Nick Lowe tokrat produciral z mislijo na veliko in splošno občinstvo. Ne glede na očala Buddy Holly in bele nogavice Buddy Holly se Elvis Costello najraje nanaša na šestdeseta. In Lowe to kar najbolje izkoristi, napolni Oborožene sile z reciklirano lounge glasbo (»Moods for Moderns«), kodami, podobnimi Beatlom, in najbolj trash orglami na tej strani »96 Tears«. Tako kot besedilo se tudi ti odmevi združujejo v hitri, razburljivi zmešnjavi, ki je tako gosta, da se na koncu ene skladbe, »Busy Bodies«, lahko meša fraza »Nowhere Man« Johna Lennona in Paula McCartneyja s kitarskimi stavki Roya Orbisona. 'Oh, Pretty Woman' in hudo 'Surfer Girl' zasedbe Beach Boys. Costello se tako močno naslanja na nedavno rock preteklost, da njegovo zanašanje nanjo pomeni nekakšno pocenitev, zavračanje. Toda to je le še eno v dolgi vrsti živih protislovij.

Trenutno Elvis Costello služi kot borben in besno nadarjen posrednik, na pol poti med najbolj gladkimi razprodajami rocka in najbolj jeznimi robovi njegovega novega vala. Želi biti drzen, želi pa tudi plesati. Rad bi kipel in hkrati prodajal plošče. Pozoren je na – pravzaprav vztraja – na formo in njene omejitve: navsezadnje je to samo rokenrol. A vseeno ga pelje do meje.